STOPLJENE MISLI

Ko ti korak zastane na mrtvi točki in ne znaš več naprej,

tudi nazaj ne znaš več, ker ti je strah izbrisal sledi … pomisliš na konec.

Te sploh še kaj čaka? Je vse prešlo?

Kje so cvetovi, ki trgal si zanje - zanje, ki ljubil si jih tako močno?

Oveneli so v njihovih rokah in nate spomin, nate zbledel je.

Ves trud, vse neprespane noči niso obrodili sadov,

da bi jih sedaj žel ter se opajal z njihovimi sladkostmi.

Pozabljeno je, kot pozabljen si sam.

Ena številka manj, en napis več izklesan

… grabiš, še grabiš po trohneli zemlji mrličev in iščeš roko do srca,

pot do upanja.

Ni roke, ni srca, mrličev ne gane tvoja bolečina.

Toliko ljubezni je bilo v tebi… kam si jo dal?

Si jo sploh komu imel dati? Dajal si že, dajal… a vrnil ti je ni nihče.

Nihče te zares ni spoznal, nihče se dotaknil te ni…

o, bili so dotiki, bile so besede, bila so dejanja in misel ljubezni.

A misel sama, realnosti ne.

Mrliči ne znajo ljubiti, mrliči ne znajo govoriti,

mrliči se dotikajo samo gomile, a duše - duše nihče

…umrl je človek v človeku.

 

Nemočno te opazujem kako jočeš že leta in leta,

a na tvojem obrazu ni mokrih solz,

njih grenkoba je skrita v tvojih utrujenih očeh,

v obupanem pogledu, v povešenih licih in razpokanih ustnic,

v tresočih ožuljenih rokah in nemirnih kretnjah.

Polna si grenkobe, žalosti in temnih misli …

in čudim se in občudujem te od kod nemočne bitje moje drago,

prepikano z bodečimi trnji gneva in krivice, razočaranja in trpljenja,

od kod še toliko moči in toliko čiste, neomajne ljubezni

s katero hraniš svoj edini smisel - naju?

Hvala ti, moja najdražja!

 

Pa sem zopet tu. V dolini veselja in slasti – kot so včasih dejali. Spet sem se težko ločila od pogleda, od razgleda, od vrtička, sonca, cvetja, ptic, metuljev, čebel, kočice, narave in miru. Narave in miru!!! Vsakič ko zapuščam svoj mali raj, me stiska v prsih. Komaj čakam, da se zopet vrnem. Komaj čakam, da se vrnem in ostanem tam za vedno. Z mojim Repijem.

 

Ko sem bila pred nekaj urami gori barvala neko leseno korito, zatopljena v svoj svet, so šle mimo neke sprehajalke, ki so občudovale okolico in se pogovarjale o tem, kako so luštni vikendki tu gori … ampak živele pa tu gori ne bi, saj bi jim bilo menda kmalu dolgčas – sem še ujela pogovor, ki je premotil blažen mir. Dolgčas?!? Jej jej jej … Tam gori ni nikoli dolgčas. Kdaj vam je bilo pa v naravi, ob gozdu in travnikih, ob panoramskem razgledu na vse strani dolgčas??? Seveda, tam gori ni asfalta, ni kabelske, če hočete tudi TV-ja ni in ni smoga, vpitja, prometa, lokalov, trgovin, … tam gori ni ničesar kar bi res ne potrebovali – ni INSTANT življenja. Je življenje pravo. Srčno in naravno – tako kot bi moralo biti. Tam gori se človek lahko približa samemu sebi.

 

In zdaj zopet v ta bedni svet zamorjeni, med te bednike, v beton in na štrom ter v pogon za kapitalističnim kolesjem sivega vsakdanjika v pogubo človeštva … L  

 

 

 

  

 

 

 

 

… in hodijo po svetu živi mrliči pokopanega otroštva.

 

Kolikor se da, se izogibam televiziji, se pa zgodi, da mi jo kdaj pač ne uspe ignorirati. Menda je v preteklem tednu neka depresivna ločenka umorila oba svoja otroka in sedaj mediji razglabljajo o tem kaj bi moral Center za socialno delo vedeti in zakaj ni ipd. sranje. Marsikje v družini se dogajajo neprijetne stvari, po mojem laičnem mnenju se v družinah dogaja ogromno psihičnega nasilja nad otroci. Priče takih in drugačnih dejanj so ponavadi svojci, sosedje, sošolci, učitelji, ki naj bi bili (po svoji vesti) dolžni obvestiti CSD, morda tudi policijo in poiskati pomoč. Ja dragi moji, lepo vas prosim! Kdo pa se še dan današnji briga za koga?!? Tudi če bi se rad pobrigal in pomagal žrtvi, se ne upa vpletati oz. se noče vtikati v ‘tuje’ zadeve. Tudi organi pristojni za takšno pomoč ne ukrepajo prej preden je že prepozno.

 

Psihične motnje staršev najbolj občutijo otroci. Tudi sama sem bila deležna takšnih občutkov … zato sem pri 14. letih raje odšla od doma … Danes nikogar ne obtožujem več in imam svoje starše rada. Pač niso bile najlepše razmere za imeti otroke. Tudi v današnjih časih marsikdo ni primeren za ‘imeti’ otroke:

 

Bivša prijateljica (pomen bivša nima nobene veze s člankom) je kot študentka - bodoča vzgojiteljica delala prakso na podružnični šoli v naši občini (10 km iz centra LJ). En od otrok se ji je zdel večkrat miselno odsoten, med neko igro pa je opazila, da ima po hrbtu modrice. Otrok ji je po dolgem prigovarjanju priznal, da ga starši večkrat tepejo. B. prijateljica je o tem obvestila vodstvo šole in poskušala sama ukrepati, vendar so jo ‘v zahvalo’ premestili na drugo šolo. Ni se smela vtikati v ‘privat’ zadeve.

 

Drug primer, ki se ga spomnim iz pripovedovanja: fantov nečak je hodil v drugi razred OŠ s fantičem iz kmetije. Ker so imeli en dan v tednu pouk do 13. ure, je v šolo prišla fantičeva mati kmetica in se znesla nad učiteljico češ, kako imajo lahko tako dolgo pouk, ker njen sin ne more biti tako dolgo v šoli, ker mora pomagati na kmetiji. Osemletni fantek je bil prikrajšan ne samo za igro s sovrstniki, temveč tudi osnovnega izobraževanja do katerega ima po zakonu pravico in dolžnost.  

 

Ogromno je podobnih primerov, le videti jih nočemo. Ko takole pomislim, se spomnim svojih vrstnikov. V šoli s(m)o izstopali prav tisti otroci, ki s(m)o imeli doma probleme. Težko so se zbrali in učili ter težko našli zaupanje pri sovrstnikih … Kako lahko starši zafurajo svoje otroke … nekateri so imeli ogromen potencial, pa ga zaradi napak svoji staršev nikoli niso mogli uresničiti.

 

Tudi ‘prevelika’ ljubezen zna uničiti otroke. Lep primer najdete v Svetlanini pesmi Primož ali pa vzamete za primer kar mojo bivšo prijateljico.