Bertolt Brecht: PESEM O VODNEM KOLESU

O mogočnih na tem svetu stare pesmi govorijo, da zasijejo kot zvezde in kot zvezde spet zbledijo. Nauk je dober; prav da ga poznamo. Toda nam, ki za gospodo to garamo, žal vseeno je, kako jo čas prevrača. Padec ali vzpon-vprašanje je, kdo plača. Res, kolo se zlepa ne ustavi: kar je zgoraj, spet navzdol zdrsi, a za vodo pod kolesom se to pravi: voda je zato, da ga vrti.  Ah, imeli smo gospodo, orle, tigre in hijene, pse in svinje, vsem po vrsti smo redili vampe lene.Ta bil manj je, drug spet bolj osoren, škorenj pa ostal je zmeraj škorenj in nas tlačil. Nam je torej le za eno sorto gospodarjev: za nobeno! Res, kolo se zlepa ne ustavi: kar je zgoraj, spet navzdol zdrsi, a za vodo pod kolesom se to pravi: voda je zato, da ga vrti. Ko za plen se žro med sabo, glave so s krvjo oblite, sebe imajo vsi za dobre, a vse druge za bandite. Noč in dan se grizejo med sabo. Proti nam pa, ki smo jim podložni-kadar nočemo jih več rediti-zmeraj se bore kot bratje složni. Kajti kadar se kolo ustavi,razigrana igra omrtvi,voda pa s sproščeno silo slednjič  svojo lastno pravdo zavrti.

  • Share/Bookmark
 

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !