STOPLJENE MISLI

Tak čudno je naše življenje,

srečno in hkrati nesrečno.

In kratko je naše življenje

in eno samo za večno.

 

Dokler smo tu sta nebo

in zemlja v naši oblasti,

vendar mora drevo

o sojenem času pasti.

 

Tak čudno je naše življenje

s svojo mračno zavestjo,

da se pesem konča

v plitkem jarku za cesto,

 

da se včasih konča,

preden se je začela,

brez zemlje in brez neba

kot roža nedozorela.

 

Tak čudno je naše življenje,

srečno in hkrati nesrečno,

o pesem nedokončana

in ena sama za večno.

 

V Šansonih poje Duša Počkaj

 

 

-rojena 16. novembra (škorpijonka – tko kt jst ) 1924 v Lendavi;

-100 vlog v 97 gledaliških predstavah;

-Duša je ostala na odru do zadnjega diha: srce se ji je ustavilo v vlogi Pavlovne (Ostrovski: Gozd) v četrtek, 24. junija 1982.

 

Ta vpis je bil objavljen v 15.07.2007 ob 01:00 in je zapisan v POeZijA. Komentarjem na to temo lahko sledis preko RSS 2.0 vira. Lahko napišete komentar, ali sledite trackback z vaše strani.