Remember a day

Otroštvo je najbolj čarobno obdobje našega življenja. Sama sem imela zelo bogato domišlijo in prav zato toliko bolj razburljivo otroštvo. Edina obveznost, ki sem jo imela je bila dopoldanska prisotnost pri pouku. Takoj ko sem prišla domov, sem pograbila svoje stvari: kakšne vžigalice, pipec, vrv…karkoli se mi je zdelo primerno za skrivno raziskovanje in svojega kužka Medija. Njega sem vlekla vse povsod. Ostali otroci so morali biti več ali manj po pouku doma in sem ter tja se je kdo pojavil šele popoldan. Včasih sem zasledovala starejšega brata in njegove sokompanjone in jim mešala štrene, večinoma pa sem se znala zabavati sama. Z Medijem sva raziskovala skrivne ‘rove’, opazovala kakšnega sumljivega soseda, preiskala celo graščino in nekega dne našla v bližini porušene graščine rov. Juhu! S kakšnim razburjenjem sem se podala v rov! Medija verjetno ni kaj dosti ganilo, saj so ga bolj zanimali manjši rovi in sicer takšni izdelani s strani krtov. Splezala sem v rov in se znašla v nekakšnem majhnem podzemnem prostoru. Iskala sem luknjo kamor naj bi se nadaljeval rov, pa sem našla samo ena lesena vratca. Naslednji dan sem komaj čakala konec pouka. Takoj po pouku zopet v akcijo, tokrat sem babici sunila svetilko, ker sem jo seveda krvavo potrebovala. Spustila sva se v rov in brskala po tem temnem, vlažnem podzemnem prostoru, da bi našla pot naprej. Ker so bila tista lesena vratca edina rešitev, sem jih hotela na vsak način odpreti. Seveda so bila zaklenjena, pa ne dolgo. Kar na enkrat so se odprla in na njih se je pojavil en star stric ter me začel nadirati, češ kaj se pa grem. Po najhitrejši poti sem jo ucvrla iz te nenavadne luknje. Zunaj na varnem sem ugotovila, da sem notri pustila babičino svetilko. Da babica ne bo huda name, sem mogla nazaj v ‘rov’. Potihem sem se splazila v rov in našla svetilko. Lesena vrata pa so bila priprta tako, da sem jih lahko malco odrinila in zagledala nadaljni prostor. Takrat se mi je porušil velik načrt. To sploh ni bil nikakršen skrivni rov, pač pa starodavna klet za živila. Verjetno so jo uporabljali že graščaki, ki so se v moj kraj naselili v 16. stoletju. Tisti star možicelj pa je bil en osamljen napol gluh stric, ki je živel v eni stari hiški na graščinskem ozemlju. Ker je moj prečudovit kraj na eni strani obdan z gozdovi, na drugi strani pa z gmajno in sotočjem Kamniške Bistrice, Save ter Ljubljanice nama z Medijem ni nikoli zmanjkalo idej za nova raziskovanja. Cel svet je bil moj dom. Moj kraj je bila ena velika moja dežela in ko je zapadel sneg, sva si z Medijem naredila na velikem travniku iglu ter zamarkirala najino ozemlje ter ga poimenovala kot najino lastno deželo Sneginjo. Uvedla sva svoj jezik ter imela svoje obrede. Na pločevinastem pokrovu sva zakurila ogenj in plesala okoli ognja ter lovila dim. Imela sva veliko dela, saj sva morala s sankami po drva in hrano. To je bila težka pot! Včasih se nama je pridružil bratec, ki sva ga z Medijem ljubeznivo sprejela v najin dom. Kakšen dan se je pojavil tudi sovražnik, to je bil sosed. Imeli smo snežno vojno, kepali smo se do onemoglosti in ponavadi jo je sosed, ki je bil seveda vsakokratni poraženec, užaljeno ucvrl domov. Kot otrok nisem preveč maral ljudi. Ubistvu sploh nisem hotela, da pride kdo k meni in mi uničuje moj svet in prevzema ideje. Z Medijem sva se imela prav lepo brez kakšnekoli razvajene smrkljice, oblečene v roza kombinizonček in navlečene v najbolj moderne rokavičke z barvito kapico na njenih lepo počesanih laskah. Bila sem divjak. Edini sprejemljivi osebek v najini družbi je bil moj bratec, ker je bil in je še vedno moj dušni dvojček. Če sem šla kdaj h kaki kolegici in se igrala  s punčkami, se mi je zdelo vse skupaj tako dolgočasno,  pa tudi družabnih iger nisem nikoli marala. Kakor je lahko otroštvo lepo in čarobno, tako je lahko tudi zaznamovano z grenkobo, ki se je ne znebimo še celo življenje. Delček te grenkobe je pustil za seboj tudi moj prijatelj Medi, ki je umrl na zelo zelo krut način in prisegam, da ko najdem krivca,  ga zmaličim!

  • Share/Bookmark
 

7 komentarjev to “Remember a day”

  1. andraz182 andraz182 pravi:

    Sožalje za Medija…

  2. David pravi:

    Medi, R.I.P.!

  3. David pravi:

    Morilci, morilci. Treba bi vas blo za jajca obes’t!!!!1

  4. "secret enemy" pravi:

    A že kot otrok si bla čudaška? Če bi te jst poznal takrat, te sigurno ne bi maral … Morm rečt, da si sekar malce poravla do današnjih dni. Čudaška si še vedno, ampak v mejah normale. Če bi te pa takrat poznal, te pa sigurno ne bi maral :-) Take care.

  5. Pešo pravi:

    Jaz jo poznam že kr od otroštva, pa se mi ni zdela čudaška ( oziroma kot bi rekla Binula sej drgač je čist uredu človk ). Drugače pa še dobro da nismo vsi enaki, da nismo vsi bele ovčke, ena izmed mnogih Dobro da je kdo od nas črna ovca ( v dobrem smislu), da izstopa iz povprečja. Res pa je da ga zato preostale ovce zato velikokrat ne razumejo in nanj gledajo kot bi bil iz drugega planeta. Ampak jebat ga če, je esmeralda spregledala bojo tud bele ovce enkrat, vsaj upam da.

    p.s: drugače pa otroštvo je bilo super pa tud sedaj je lahko vsak dan tak če si ga narediš.

  6. dr. filomena dr. filomena pravi:

    Binula, naj živi domišljija. Po vaših krajih se je potikala prava mala razbojniška hči. “Normalno” (hej, kdo to definira, itak?) je preprosto “povprečno” in zato “dolgočasno”. Ti pa si izjemna.

  7. Binula pravi:

    @secret enemy: če bi me spoznal takrat, bi te verjetno zakopala v sneg in potem bi te moral ornk prekuhat, da bi te sploh lohk v krsto spravl ;)

    @Pešo: hvala, hvala…ti si drgač tud čist v redu človk ;) Sicer si se bolj z mojim starejšim bratom družil, smo pa včasih zanetili skupaj kakšo snežno vojno. Bilo je zabavno…pa še bo, sej mi gre čedalje bolj nazaj na otročje.

    @Dr.Filomena: kot vem si bila ti tudi razbojnica…Ronja je zakon!…V sredo zvečer je pa še najin praznik :)

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !