Svobodni ujetnik

Namesto da sem šla s kolegi na Ramones night, preživljam večer z najglasnejšim bitjem v bajti – s Fonzijem. O njem sem pisala že v enem od septembrskih postov. Mucka mi ne pustijo imeti (se pa zato spogledujem s sosedovim ali pa obiščem babičina debeluha), imamo psa Capota, ki je pri bajti že precej dolgo, je že v lepih letih, ampak še vedno zelo prikupen in ponavadi edini, ki se drži reda, ostalih živali, ki pa morajo biti v kletki, pa si sama že dolgo nisem izbirala … S fantom sva posvojila že kar nekaj živali, ki so se v svoji visoki starosti pač morale posloviti, ampak takega ‘težkega’ primera pa še nisva imela. Fonzi je res poseben ptič. Uniči vsa igrala v kletki, z menoj bere časopis pri čemer ga s svojim spretnim kljunom poizkuša celega prerešetati,  rad se preizkuša tudi kot frizer ter mi ureja pričesko in zelo zelo rad se crklja.  Je simbol čiste prisrčnosti in ljubeznivosti ter ne pozna sovraštva in maščevanja.  

 fonzi-zverina.jpg Svobodni ujetnik

Ko ga takole gledam nasmejanega, hudomušnega in tako nedolžnega, se počutim krivo. Po eni strani mu res ni nič hudega, vsi ga imamo radi in skrbimo zanj kot se nam zdi najbolj prav. Po drugi strani pa se mi zdi tako kurčevo krivično, da mora biti ta postavni ptiček zaprt med ljudmi, da si nikoli ne bi znal sam poiskati hrano, da nikoli ni zaužil svobodnega leta, da ne bo nikoli spoznal simpatične družice in si z njo ustvaril družinico. Zanj obstajamo samo mi – debili, ki smo zatrli njegove prednike in se jih polastili. Zakaj? Ker so tako lepe barve? Ker bi se mogoče naučili našega zlega jezika? Ker tako lepo žvižgajo? Ali ker smo tako šibki, da se moramo polastiti še šibkejših od nas, da je naš ego zadovoljen?!  

Ko sem bila majhna, sem zelo rada odvezovala pse, ki so bili privezani. Neštetokrat sem bila kregana… Nikoli nisem razumela zakaj ljudje, ki govorijo kako zelo imajo radi živali, prav te zapirajo in jim odvzemajo svobodo – edino, kar bi jim vsaj lahko pustili… Večkrat pomislim na Medija…moj kuža iz otroštva… tako žal mi je, da sem ga pustila samega… Odselila sem se, njega in njegove svobode pa ni nihče razumel. Tako rada bi se mu opravičila… še vedno vidim kako teče po visoki travi proti meni svetli kosmatinec, nasmejan do ušes in mi skoči v objem… Imel je dušo, s katero sva bila dokazano povezana in ogromno srce. Medi, oprosti mi…

  • Share/Bookmark
 

1 komentar to “Svobodni ujetnik”

  1. Kobrowsky pravi:

    Sajbóv m ru. Akuške sikajo mamla, kosijih o brezo vala? Jazsem o brezo valdre vésa! No, starata ji hje. Jasem po biral v je :/

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !