V (ne)sreči spoznaš prijatelje
Petek zvečer. Čas ko se ’spodobi’, da se gre s kolegi na drinko ali na kakšen koncert. Ker pa sem (skoraj dobesedno) priklenjena na posteljo, bo to že drugi petek zapored namenjen zgolj ležanju. Dolgčas. Otožnost. Prekladanje misli. Nič konstruktivnega. Na TV-ju nič gledljivega. Knjiga je na trenutke prenatrpana s strokovnimi pojmi. Too much. Novice samo še o Patriji in volitvah in o tem, da bo Janša tožil vse po spisku. Zaboli. Spusti … Moj srček dela do pozn. Fonzi si čisti perje - mogoče gre na namišljeni zmenek. No, vsaj doma sem in ne gledam več neprijaznih halj v popolnoma katastrofalnem in histeričnem okolju, opremljenem iz leta 1975 (WC-ji delujejo, kot da bi jih taistega leta zadnjič počistili) in vsa HVALA mojemu dragemu skrbnemu fantu, da me je spravil domov in, da tako lepo skrbi zame.
Zdravje … na to vrednoto se ponavadi spomnim šele, ko ga primanjkuje. Ne pazim nanj. Premalo. Mogoče je že čas, da začnem bolj zdravo živet. Če ne zase, zaradi mojih najdražjih. Pravijo, da v nesreči spoznaš prave prijatelje. Zadnje dni mi je marsikateri klic, sms in obisk polepšal trenutek, dva. Ampak bolj kot v nesreči, spoznaš iskrenejše prijatelje v sreči. Pred meseci se mi je zgodilo nekaj zelo (sebično) lepega in v zadnjih dneh nekaj manj lepega. Grdega. V ’manj lepih’ trenutkih ti bližnji in manj bližnji izrečejo sočutje in skrb. Nekateri so iskreni, drugi to storijo samo, ker se to pač spodobi – so navajeni lepe omike. Drugače je pri sreči, saj ponavadi začutiš, kateri ljudje so srečni s teboj in ti to srečo res privoščijo (p.s. kako zelo privoščim nekomu Izabel čestitke!!!). Ne morem se glih pritoževat. Imam dobre prijatelje, (‘vrnjeno’) družino in najboljšega fanta na svetu, ki me sprejemajo takšno kot sem in me na noben način ne poskušajo spreminjati. Včasih pogrešam le svojega palčka … in več dobrih žurov
5. September 2008 ob 22:23
O sveta mamka božja, sedem križev in težav!
10. September 2008 ob 15:24
Tudi jaz obcasno ne vem kdo so moji pravi prijatelji, razen par svetlih izjem.
11. September 2008 ob 20:54
Saj lahko zbrišeš ta komentar – si ga poslužujem namesto maila
Pri mucki smo virozo zdravili samo s kamilicami, zdaj ga mama liže. Imaš kakšen boljši predlog ali se bo “samo” pozdravilo ?
12. September 2008 ob 09:28
Drži se in pokliči kaj…
18. September 2008 ob 10:03
Hej punca,
pogrešam te in komaj čakam, da se vrneš…
naj tale (ne)sreča ne zlomi tvojega duha…čaka naju samo še sonček!
30. Januar 2015 ob 05:18
Se strinjam ,.. prijatelje se dobi tako!