Bertolt Brecht: O utopljeni deklici

Ko se je utopila, jo je odnesel tok

iz potoka v širše reke, manj deroče.

Prelep – kakor opal – je bil neba obok.

In kot da truplo umiriti hoče.

 

Drži se jo polno alg in halog,

postala je težka, vode se je napila,

ribe ji mrzlo plavajo mimo nog,

rastlinje in živad sta ji zadnjo pot zagradila.

 

In nebo na večer potemni kot dim,

ponoči drži ravnovesje med zvezdami in lučjo.

Zgodaj je postajalo svetlo, kot da pod njim

sveti jutro in večer tudi za njo.

 

In ko ji voda bledo telo končno razje,

jo bog polagoma izgubi iz spomina,

najprej obraz, pa roke in nazadnje celo lase.

V vodi lebdi kot vsaka druga mrhovina.

  • Share/Bookmark
 

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !