STOPLJENE MISLI

 

Pa sem zopet tu. V dolini veselja in slasti – kot so včasih dejali. Spet sem se težko ločila od pogleda, od razgleda, od vrtička, sonca, cvetja, ptic, metuljev, čebel, kočice, narave in miru. Narave in miru!!! Vsakič ko zapuščam svoj mali raj, me stiska v prsih. Komaj čakam, da se zopet vrnem. Komaj čakam, da se vrnem in ostanem tam za vedno. Z mojim Repijem.

 

Ko sem bila pred nekaj urami gori barvala neko leseno korito, zatopljena v svoj svet, so šle mimo neke sprehajalke, ki so občudovale okolico in se pogovarjale o tem, kako so luštni vikendki tu gori … ampak živele pa tu gori ne bi, saj bi jim bilo menda kmalu dolgčas – sem še ujela pogovor, ki je premotil blažen mir. Dolgčas?!? Jej jej jej … Tam gori ni nikoli dolgčas. Kdaj vam je bilo pa v naravi, ob gozdu in travnikih, ob panoramskem razgledu na vse strani dolgčas??? Seveda, tam gori ni asfalta, ni kabelske, če hočete tudi TV-ja ni in ni smoga, vpitja, prometa, lokalov, trgovin, … tam gori ni ničesar kar bi res ne potrebovali – ni INSTANT življenja. Je življenje pravo. Srčno in naravno – tako kot bi moralo biti. Tam gori se človek lahko približa samemu sebi.

 

In zdaj zopet v ta bedni svet zamorjeni, med te bednike, v beton in na štrom ter v pogon za kapitalističnim kolesjem sivega vsakdanjika v pogubo človeštva … L  

 

 

 

  

 

 

 

 

Ta vpis je bil objavljen v 13.04.2009 ob 20:13 in je zapisan v Siva kronika. Komentarjem na to temo lahko sledis preko RSS 2.0 vira. Lahko napišete komentar, ali sledite trackback z vaše strani.