S.G.: Tebi, ki te ni …

Ko ti korak zastane na mrtvi točki in ne znaš več naprej,

tudi nazaj ne znaš več, ker ti je strah izbrisal sledi … pomisliš na konec.

Te sploh še kaj čaka? Je vse prešlo?

Kje so cvetovi, ki trgal si zanje – zanje, ki ljubil si jih tako močno?

Oveneli so v njihovih rokah in nate spomin, nate zbledel je.

Ves trud, vse neprespane noči niso obrodili sadov,

da bi jih sedaj žel ter se opajal z njihovimi sladkostmi.

Pozabljeno je, kot pozabljen si sam.

Ena številka manj, en napis več izklesan

… grabiš, še grabiš po trohneli zemlji mrličev in iščeš roko do srca,

pot do upanja.

Ni roke, ni srca, mrličev ne gane tvoja bolečina.

Toliko ljubezni je bilo v tebi… kam si jo dal?

Si jo sploh komu imel dati? Dajal si že, dajal… a vrnil ti je ni nihče.

Nihče te zares ni spoznal, nihče se dotaknil te ni…

o, bili so dotiki, bile so besede, bila so dejanja in misel ljubezni.

A misel sama, realnosti ne.

Mrliči ne znajo ljubiti, mrliči ne znajo govoriti,

mrliči se dotikajo samo gomile, a duše – duše nihče

…umrl je človek v človeku.

 

  • Share/Bookmark
 

2 komentarjev to “S.G.: Tebi, ki te ni …”

  1. Trikon pravi:

    kjuuuuuuuut

  2. zakon11 pravi:

    Jooooj ,… škoda!

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !