Greto so pojedli mački
20.07.2008 ob 22:18Greta se je rodila pod nesrečno zvezdo, kmalu ostala brez staršev in skrbela za majhno kolibico v kočevski hosti. Zaljubila se je v gledališkega igralca in z njim tudi zanosila. On je že od enajstega leta dalje, ko mu je stric prinesel televizijo, želel postati slavna filmska zvezda, vendar dlje od stranskih vlog v zagrebškem gledališču ni prišel. Greta je povila sina, ga po svojih močeh vzgojila v svojeglavega in agresije polnega mladeniča ter mu pri njegovih šestnajstih razkrila kdo je njegov oče. Sin se je opogumil in se nekega dne odpravil v Zagreb obiskat očeta. Po tridnevnem iskanju ga je našel v lokalu kamor so se ob večerih zatekali zagrebški umetniki. Ves navdušen se mu je predstavil, vendar ga oče ni hotel spoznati. Ko mu je razlagal o svoji materi, je oče bruhnil v smeh in začel pripovedovati svojim kompanjonom o neki lahkoverni Greti, ki jo je pred leti povaljal po neki vaški premieri. Sina je s tem pripovedovanjem tako razjezil, da ga je ta z razbito steklenico smrtno ranil. Prerezal mu je namreč vrat. Sledilo je mučno obdobje zanj in za nesrečno mati Greto. Tik pred sojenjem je sin pobegnil ter se v gozdu, nekaj sto metrov od doma, obesil. Našla ga je neka mladenka, ki se je odpravila po gobe. Kasneje so ji priskrbeli odličnega terapevta iz Kopra, ki je znal takšnim mladenkam izbrisati grde spomine. Imel je posebno metodo, ki jo še do danes ni zaupal javnosti. Greta je stežka premagovala izgubo svojega sina. Žalost je poizkušala omiliti s pomočjo rujnega in ta jo je nekega sončnega dne res dodobra pomiril: Greta je pozno dopoldne vstala, si natočila kozarec črnine in nemo opazovala sestradane mačke, ki so se plazile po zanemarjeni kuhinji. Stopila je na prag, preklela celotno rodbino, predvsem mati, ki jo je rodila v ta beden svet, se vrnila v kuhinjo, si dotočila še malo vina, brcnila mačko, ki se je muzala okoli njenih nog ter se s steklenico vrnila v spalnico. Legla je na posteljo, vendar ji je postalo slabo, zato je vstala, da bi odprla okno, pa se ji je zvrtelo in je padla. Ob padcu je udarila z zadnjim delom glave v rob postelje ter si preklala lobanjo. Njena kri je začela teči po tleh, se spojila z razlitim vinom in ga kaj kmalu premagala v koncentraciji…
Bila je lepa sončna sobota. Že cel teden sem komaj čakala na težko pričakovani izlet z motorjem na Kolpo. Na svojo Magno sem natovorila spalko in fotoaparat ter se odpravila na pot. Malce naprej od Kočevja sem zavila na stransko cesto in se peljala v upanju, da bom našla kaj zanimivega. Iz te stranske ceste je čez kakih dobrih pet kilometrov vodil prikupen kolovoz na katerega sem zavila. Malce me je zaskrbelo, da ne bom preveč opraskala motorček, saj je bila pot čedalje bolj zaraščena. Prišla sem do stare nizke hiške. Nameravala sem že obrniti, nakar sem zagledala čudovit star vodnjak, prepleten z vrtnico, ki je imela ogromne krvavo rdeče cvetove. Ugasnila sem motor, povlekla fotoaparat in se približala vodnjaku. Vodnjak sem imela že v objektivu, ko se mi je zazdelo, da slišim mijavkanje. Prisluhnila sem. Ko sem zopet približala fotoaparat k obrazu, sem drugič zaslišala mijavkanje. Prihajalo je iz te male hiške. Stopila sem do vrat in jih odprla. Nekaj mačk je švignilo mimo mene s tako močjo, da so me skoraj podrle, iz hiše pa se je zvalil nagnusen smrad. Odskočila sem par metrov vstran in začela zajemati zrak kot, da bi se pravkar utapljala. Takrat bi morala sesti na motor in se odpeljati, vendar mi ni dalo miru, da ne bi vstopila v hišo. Skozi kuhinjo me je smrad pripeljal v spalnico in na tleh sem zagledala obžrto človeško telo. Obraza skorajda ni bilo več, kar ga je pa še ostalo, so ga prekrile nagnusne in nenavadno glasne muhe. Ob oranžni haljici, ki jo je truplo nosilo je ležal majhen shiran mucek in spuščal poslednje trzljaje, na drugi strani trupla pa je ležala steklenica cenenega rdečega, katerega smo si v srednji šoli podajali na obrežju. Spomnila sem se, da sploh nimam motorja in odprla oči.
… v roki pa še vedno držala fotoaparat 
